. . . Kot da je vsak dan valentinovo
Način življenja zadnjih dni, bolje rečeno mesecev, mi nekako dopusti, če ne že kar vsili, poglobljeno razmišljanje o odnosih, bližini in kaj v resnici pomeni ‘imeti se rad’, da; v prvi vrsti sebe. Sprejeti se z vsemi situacijami, ki so te v življenju doletele, tako prijetne, kot tiste manj, ki so te mogoče ranile; vsekakor pa - obojne, izoblikovale v osebnost, ki danes si. To je predpogoj za kakršnekoli odnose že; spoštovati in marati sebe, takoj za tem sočloveka, živali, okolje, naravo in - nenazadnje, svoje stvari. Biti hvaležen. Vse omenjeno je v tesni povezavi; kar daješ, prejemaš. Vse se odraža v odnosih in okolju, v katerem bivaš, oz. hočeš, nočeš – sobivaš.
Hrepenim po bližini in druženju z ‘mojimi’ ljudmi. Pa se zelo rada tudi sama s sabo, še preveč, ne prenesem pa več niti misli na to, da bo to morebiti edina opcija še nadaljnje tedne. Ker imam čas, predvsem pa zato, ker se želim čim bolje spoznati in se negovati, tudi ljubkovati, pri čemer sem bila skozi leta adolescence žal zelo površna, še bolje rečeno, ignorantna, se vedno bolj pogosto intenzivneje ukvarjam z odnosi. Kako vidim samo sebe, koliko, še pomembneje – kaj, si privoščim, čemu posvečam pozornost, kaj me plaši in odbija, kako potekajo moja jutra, po kom in čem hrepenim, kaj me nasmeji, kdo me impresionira, za kaj sem hvaležna, kaj me bogati in kdo dela živo … vprašanja, ki me vsakič znova vrnejo na začetek, do vprašanja in čedalje bolj pogosto kažejo, nudijo odgovor, da moram za kakršnokoli nadgradnjo najprej iskati V SEBI in ugajati nikomur drugemu kot le sebi. Samo če spoznaš in sprejmeš sebe, lahko zdravo in korektno gradiš odnos z drugim-i. Sicer boš nenehno iskal-a vzroke in posledice zunaj sebe. Res je kar nujno, da izhajaš odznotraj navzven. Sebe pa spoznavamo in razvajamo na različne načine. Med dotične ‘darove’ sodi hrana, ki je ob enem tudi nega, glasba, knjige, sprehodi, sončni zahodi, športne aktivnosti, sorodna duša, jutranji pozdrav soncu, meditacija, tretmaji oz. običaji - druženja, spoznavanja in zbliževanja, drobne pozornosti in radosti, bližina, zaupanje, podpora. Vsak dan je – na nek način, tvoj rojstni dan. Dihaj z ljubeznijo do samega sebe. Bodi hvaležen za še najdrobnejše pozornosti. Tudi materialne stvari, ki jih imaš. Deli jih z drugimi. Tako se radost podvoji. ;) Tovrstna razmišljanja so me obšla zjutraj, ko sem pospravljala mizo, da sem sploh imela kam odložiti računalnik in “šalco” čaja. Čeravno to pišem na računalnik, kakor danes pač poteka večina aktivnosti, sem kljub temu še vedno (in tudi vedno bom) predana fizični oblike za-beležk v obliki papirja. Čas je že, da si priskrbim novo, ker nimam več kam beležiti in skicirati. Pa vedno tako rada preletim strani in se s tem na nek način vrnem ‘nazaj’. Sem noter pa res beležim vse sorte stvari, misli in opomnikov. Pa sem se ustavila pri zapisu “Kaj bi rekla mlajši Martini”, kar sem dala na papir kaki dve leti nazaj. To se mi – mimogrede, zdi res super ‘vaja’ ali pa kar opomnik, ki nas nekako ustavi in situira, da se zavemo, da pa vendarle ni vse tako črno-belo in da smo dosegli mnogo več, kot se zavedamo. Z zanimanjem sem preletela seznam napotkov za ‘mlajšo verzijo sebe’ in se, iskreno povedano, ob zapisih v alinejah razjokala. Kakor koli se mi neprestano zdi, da moram nujno hiteti naprej in da je dela na sebi še ogromno, je prav, da se ustavim in dojamem, da sem resnično prišla že tudi kar daleč. Kako zelo nujno je, da se sprejmemo prav takšne kot smo, se popravljam, da se ZAČNEMO sprejemati, ker popolnoma v celoti zadovoljni menda nismo nikoli, s čimer pa sem tudi čisto pomirjena in to sprejmem; življenje je rast in razvoj, spoznavanje, ne pa tekmovanje in pregorevanje. No, je že res in prav, da včasih tekmujem, ampak primerjam se lahko zgolj s sabo.
Imej se rad/a. Brez slabe vesti. To mora biti iztočnica, da si lahko brez posledic brezpogojno dovolim imeti ob sebi najbližje še nekoga drugega. Vse je povezano. Kar daš, to dobiš, v resnici je čisto preprosto. Velikokrat smo preobremenjeni s pritiski, ki nam jih narekuje družba, s pričakovanji ostalih. Sama sem vsekakor mnenja, da je predpogoj, da najprej postanemo sebi zadosten vir ljubezni, sprejemanja. Šele takrat lahko začnemo skupno pot s sorodno dušo. Sicer bomo v večnem iskanju in pričakovanju, da nam nekdo drug izpolni pričakovanja in zapolni notranjo praznino; pa ni res, to je v prvi vrsti naša naloga. Partner nam pri tem že lahko pomaga in iz nas skuša priklicati tisto najboljše, ampak – nikakor pa to NI dolžnost drugih.
Imeti se rad … na različne načine
Sedeti ob kaminu; z osebo, ki ti pospeši bitje srca v najprijetnejšem smislu, uživati ob gledanju izbrane serije s celo skledo prigrizkov (konopljini prigrizki/več vrst). Potopiti se v vrstice knjige, bodisi take za osebno rast ali pa roman, ki ga bereš lahko tudi že tretjič. Dobra knjiga mora biti napisana tako, da se k njej rad vračaš in jo izkusiš – dojemaš vsakič globlje. Zame ritual branja skoraj obvezno vključuje tudi poparek zeliščne mešanice s konopljo (bio konopljin čaj/več vrst) v najljubši skodelici. Negovati se. Poskrbeti zase. Se urediti. Med tipkanjem ravno razmišljam, da moram še danes poskrbeti za manikuro. Ko si urejam nohte, po tem, ko odstranim lak in odvečno kožico in jih popilim, področje okoli nohtov še dodatno negujem; v kožico okoli nohtov vmasiram olje (bio konopljino olje) in počakam, da se malo vpije. Isto ponovim še po nanosu laka oz. ko je le-ta seveda že suh. Sprehajati se, držati se za roke in se noreče igrivo loviti po parku. “Žrtvovati se” in prvi zapustiti toplo in udobno posteljo in se vanjo še za dodatno urico vrniti z dvema posodicama zmiksanega sadja s čokolado in posipom granole (konopljina granola z lešniki in kakavom) na vrhu. Zase. In zanj/o. Imeti se rad. In takšno verzijo sebe podeliti z izbrano osebo. S skodelico čaja na pečini ob pogledu na sončni vzhod. ;) Tokraten zapis v kontekstu valentinovega sem obarvala z ljubeznijo do sebe – kot temelj za izgradnjo trdnih in zdravih odnosov z ostalimi. Poudarjam odnos do sebe, partnerja, otrok, primarne družine, hišnih ljubljenčkov, tudi rastlin. Valentinovo ni samo partnerski odnos, kot ga po večini ‘s prve’ dojemamo v naši družbi. Vsekakor pa je slednji isto zelo pomemben. Omenjenim odnosom ne želim dodeljevati hierarhične vrednosti, moj namen je, da se zavemo, da moramo kdaj znati dati sebe na prvo mesto, samo tako se lahko spoznamo in se razvijemo do najboljše verzije sebe.
Tako. Hvala, da si si vzel/a čas za branje zapisa o zaljubljencih; v življenje. ;) Sama pa nadaljujem od tam, do koder sem že prišla, ker vendarle nisem več na golem začetku; sploh v primerjavi z zapisi iz beležke. Kdo sem, ko nihče ne gleda? Sprejemam se. Podarim si objem.
. 
“Kaj bi rekla mlajši Martini?”
✓ Izrazi svoje mnenje.
✓ Sprejmi svojo vizualno podobo.
✓ Lepa si točno takšna kot si.
✓ Ni ti treba slediti množici.
✓ Tvoja pisava ne rabi biti popolna.
✓ Začni sanjati.
✓ Postavi si cilje.
✓ Poišči zdrave alternative čipsov in sladkarij.
✓ Očala ti pašejo.
✓ Neguj svojo kožo.
✓ Nisi debela.
✓ Najbolj važno od vsega je, da si všeč s.e.b.i.
✓ Preživi več časa s starimi starši.
✓ Namesto kave si kdaj privošči čaj.
✓ Zbudi se in začni zaznavati svet okoli sebe.
Iskreno, Martina.